Zgodovina samoobrambne borilne veščine jujitsu in zgodovina našega kluba Jujitsu Olimpija - Ljubljana.
ZGODOVINA SAMOOBRAMBNE BORILNE VEŠĆINE JU-JITSU
JU–JITSU (različna poimenovanja ju-jitsu, jiu–jitsu, ju-jutsu – IJJF unificira enotno poimenovanje ju–jitsu) je ena najstarejših japonskih borilnih oz. samoobrambnih veščin, katere začetki segajo 2500 let nazaj na Daljni vzhod – na Kitajsko in tudi druge sosednje orientalske dežele. Iz Kitajske se je ju–jitsu pod različnimi imeni razširil na Japonsko in kasneje po celem svetu. Nastal je predvsem iz potrebe po samoobrambi zatiranih in revnih ljudi oz. nižjih slojev, ki niso smeli nositi in uporabljati orožja. Zaradi prepovedi nošenja orožja so se tako razvile nove tehnike borilnih veščin boja z rokami in nogami. Iz njihovih najpopolnejših oblik se je v drugi polovici 16. stoletja razvil ju–jitsu, se močno razširil v 17. stoletju, še bolj pa v 18. stoletju po različnih šolah ju–jitsa. Zaradi različnih političnih in družbenih sprememb se je spreminjal v ekshibicijsko predstavo za množice, lačne akcije in krvi, kar je privedlo do usihanja zanimanja zanj in s tem je pričel izgubljati stik s svojimi koreninami in z glavnim namenom. Istočasno so se razvijale tudi druge borilne veščine, ki so svoje korenine našle v borilni veščini ju–jitsu, vendar pa njihovim mojstrom pot, po kateri je le-ta krenil,ni ustrezala. Glede na težnje po vrnitvi k duhovnosti in filozofiji so iz mešanice vseh mogočih tehnik, ki jih je vseboval ju–jitsu, po svoje uporabili in izpeljali le njene posamezne dele ter tako svoje borilne veščine očistili vsega, kar ni sodilo k njim. Zato je ju–jitsu osnova za mnoge novejše japonske stile borilnih veščin:
Wado–ryu Karate - ustanovitelj leta 1934 Hironori Otsuka (1892-1982),
Ju–do - ustanovitelj leta 1882 Jigoro Kano (1860-1938),
Ai–ki–do - ustanovitelj leta 1920 Morihei Uyeshiba (1883-1982).
Večina vzhodnjaških borilnih veščin (kot tudi moderni ju–jitsu) se je širila po Evropi in Ameriki ter se razvila v številne samostojne veščine oz. tekmovalno–športne discipline, kot so judo, judo–do, karate, aikido idr. Zaradi dotedanje netekmovalne narave je ju–jitsu v 60. in 70. letih postal manj priljubljen ter so ga trenirali zgolj v vojaških in policijskih vrstah (v nekaterih državah je bil celo prepovedan), nakar se je v drugi polovici 20. stoletja zopet začel uveljavljati v civilnih krogih.
PREDSTAVITEV ŠPORTNEGA DRUŠTVA JU-JITSU OLIMPIJA LJUBLJANA.
Smo eno od prvih in najstarejših športnih društev – klubov ljubiteljev in gojiteljev samoobrambne borilne veščine ju-jitsu, novejši pričetki segajo v leto 1984.
Današnji ju–jitsu je sinteza vseh borilnih veščin (juda, karateja, aikida, boksa, rokoborbe idr.), zato trening zahteva spoznavanje in pravilno uporabo vseh borilnih veščin ter dobro psihofizično pripravljenost in izurjenost. Z razvojem v športno (tekmovalno) panogo se je ju–jitsu začel nadgrajevati, tako da se je zaradi različnih zahtevnejših in nevarnejših oblik napadov razvil v obliko, kot jo poznamo danes. Popolnost te samoobrambne veščine skušamo doseči z optimalno uporabo posameznih borilnih veščin (juda, karateja, aikida idr.), saj je vsaka od njih del ju–jitsa. Izkušnje kažejo, da brez dobrega poznavanja navedenih veščin ni možno dobro obvladovati ju–jitsa. V ŠPORTNEM DRUŠTVU JU-JITSU OLIMPIJA, Ljubljana pri vadbi pozornost namenjamo vsem navedenim veščinam, kajti brez njih kot rečeno ni mogoče graditi in spoznati modernega in športno-tekmovalnega ju–jitsa ter se vsestransko usposobiti v samoobrambi. Vadbeni program obsega trening padcev, metov, parternih tehnik, blokad, udarcev in kombinacij le-teh, obvladovalnih prijemov ter obramb proti neoboroženim in oboroženim napadalcem. Za doseganje čim večje učinkovitosti tehnik, moramo pri vadbi upoštevati naslednje zakonitosti:
- Ne uporabljaj moči proti sili; popusti, da boš zmagal; potegni, če te nasprotnik potisne; potisni, če te vleče; napadalca preseneti s spretnostjo, pri kateri uporabiš njegovo silo in gibanje; s čim manjšo silo ter s pravo tehniko doseži svoj cilj (obramba oz. obvladovanje).
- S krožnimi gibi koristno uporabljaj centrifugalno in centripetalno silo tako, da s tem zmedeš nasprotnika, da izgubi ravnotežje in orientacijo. Obvladaj ga z vzvodno oz. metalno tehniko.
- Udarce, sunke, brce in blokade uporabljaj sistematično vzporedno z uspešno uporabo telesne dinamike, psihične koncentracije, spretnosti in prave moči.
- Umetnost je zmagati v popuščanju oz. izogibanju: če močnejši potisne šibkejšega in se mu ta upre z vso močjo, bo šibkejši poražen, če pa šibkejši popusti za toliko, kolikor je večja sila močnejšega, s tem sam pripomore k svojemu neuravnoteženemu položaju, kar šibkejši izkoristi in ga v tem trenutku s primerno tehniko z lahkoto obvlada. Ta metoda se ne sme uporabljati pri poskusih lomljenja, pri davljenju in udarcih, ker obramba za te tehnike ne temelji na popuščanju, ampak se tedaj nasprotnika preseneti s pravim protinapadom.
- Načelo »največjega učinka z najmanjšo močjo« pomeni, da nikoli ne prekorači nujne samoobrambe in da uporabi tehniko in znanje tako, da se z najmanjšo potrebno silo ubraniš nasprotnika. Cilj uporabe veščine je obramba, ne pa maščevanje in prizadejanje poškodb z uporabo sile.
- Uporaba samoobrambnih tehnik je skrajna rešitev, zato se vedno izogibaj neposrednemu spopadu ter skušaj narediti vse, da do njega ne pride. Vedno uporabi tehniko, ki čim manj škodi zdravju in življenju napadalca.
- Življenje in delovanje poznavalca samoobrambnih borilnih veščin mora biti v skladu z etičnimi načeli veščine in družbe, ki ji posameznik pripada in v kateri živi in deluje.
- Z načelom »učinkovitejše uporabe telesa in duha« so izpolnjene vse vrzeli zgoraj navedenih misli, ker ima duševno stanje prav tako pomembno vlogo kot jo imata popuščanje in moč.
Poleg samoobrambne in športne ima ju–jitsu tudi vzgojno funkcijo. Naše člane navajamo na samostojnost, požrtvovalnost, samopremagovanje in -preseganje, odločnost, tovarištvo, red, disciplino in seveda pogum, ki je visoko cenjena vrednota in mora biti povezan z dobrimi nameni, samoobvladovanjem in -kritičnostjo v vsaki situaciji. Predrznost, rizično vedenje in bahanje so negativne vrednote. Z vadbo se utrjuje tudi telo, zlasti njegova gibčnost, hitrost in moč.
Ju-jitsu s svojimi tehnikami in načeli omogoča obrambo pred napadom, zato se z njim ukvarjajo predvsem ljudje, ki želijo veščino izpopolniti, izboljšati svojo psiho-fizično kondicijo, si povečati samozavest ter svoj prosti čas rekreativno zapolniti. Naši člani v starosti ostanejo gibčni, močni, hitri in dobro psiho-fizično pripravljeni. Ju-jitsu lahko trenirajo vsi, ne glede na starost in spol. Najvišja oblika pridobivanja znanja in izredna motivacija za nadaljnje delo pa so tekmovanja. Ju–jitsu (seveda z manjšimi omejitvami) je najbližji realnemu pretepu, ki nas v življenju lahko doleti.
Zgodovina ju-jitsa v ZTAK (Težkoatletskem klubu) Olimpija
V Sloveniji prvi začetki ju-jitsa segajo še v čas pred 2. svetovno vojno (Evropska judo zveza je npr. bila ustanovljena 1939. leta). Organizirana vadba ju-jitsa se je pričela leta 1952 z ustanovitvijo Akademskega ju-jitsu kluba, ki je bil po pričevanjih prvi ju-jitsu klub v Sloveniji. Za njegovo ustanovitev sta si najbolj prizadevala N. Vrabel in M. Lavrič. Leta 1953 Judo sekcija železničarskega težkoatletskega kluba, ki sta jo ustanovila A. Prančič in J. Grošelj, prične z organizirano vadbo juda in ju-jitsa. To je bil začetek organizirane vadbe ju-jitsa v današnji Zvezi težkoatletskih klubov Olimpija Ljubljana. O tem je l. 1993 obširneje pisal A. Prančič v Almanahu, izdanem ob 45. obletnici Težkoatletskega kluba Olimpija TAK.
V šestdesetih in sedemdesetih letih so člani TAK-a dosegali vrhunske rezultate v judu, medtem ko se ju-jitsu - razen v organih za notranje zadeve, kjer je bil uveljavljen kot samoobrambna veščina - ni več razvijal. Trenerji in tekmovalci so se udejstvovali na mednarodnih seminarjih ter republiških in zveznih tekmovanjih, kjer so dosegali najvišje rezultate. V tistem času so posebej izstopali mojstri P. Žmavc, P. Miklič in M. Deželak. O tem več lahko beremo v revijah Naša obramba in Varnost.
Pri judo sekciji TAK je zaradi želje po treniranju samoobrambe nekaterih uslužbencev MNZ RS P. Miklič leta 1984 ustanovil skupino za ju-jitsu in tako ponovno oživil njegovo vadbo. Ustanovni zbor ju-jitsu sekcije TAK Olimpija je bil 28.6.1985. Sekcija se je včlanila v SŠD Olimpija, TKS Ljubljana, ZTKO Lj. Vič-Rudnik ter JZS Maribor. O tem lahko beremo v arhivu TAK (Zapisnik 11. seje sekretariata TAK Olimpija, 18.9.1985, J. Grošelj).
Tedanji cilji ju-jitsu sekcije so bili: pridobivanje novih članov obeh spolov in vseh starostnih skupin, skrb za visok nivo njihovega znanja (organizirani so bili začetni in nadaljevalni tečaji ter redna napredovanja članov po pasovih), populariziranje pomena rekreativne vadbe, ohranjanje dobre tekmovalne skupine, ki se je udeleževala tekmovanj, prizadevanje za športni duh in tovarištvo med člani. Osnova za vadbo je bil Pravilnik MNZ o opravljanju izpitov in podeljevanju pasov samoobrambe. Treningi so potekali v Judo centru Olimpije (kopališče Tivoli) in po osnovnih šolah (povzeto po zapisu P. Mikliča v reviji Varnost, št. 7-9, 1985).
V sekcijo je bilo vključenih 34 članov, vodili pa so jo: M. Lavrič (predsednik), S. Čufer (namestnik predsednika), M. Starc (sekretar in trener), P. Miklič (glavni trener), J. Keček (trener), S. Kager (trener) in drugi.
Razvoj ju-jitsu Olimpija
V obdobju med 1984-1990 se je ju-jitsu v TAK Olimpija hitro razvil. Sekcija je štela nad 100 članov. Treningi so potekali v Hali Tivoli (nadaljevalna in tekmovalna skupina), v OŠ Vrhovci (začetna skupina - seniorji), na PM na Trdinovi cesti (začetna skupina - juniorji) in v Ivančni Gorici (nova skupina). Člani sekcije so se udeleževali različnih športnih (tekmovalnih in rekreativnih) dejavnosti: TAK-ovi letni treningi v Premanturi pri Puli, Bloški in drugi teki, maratoni...
Ju-jitsu se je začel razvijati tudi po strokovni plati. 17.2.1986 je začela delovati Strokovna skupina ju-jitsu sekcije, ki je leta 1987 izdelala tekmovalni program v samoobrambi. V istem letu so člani ju-jitsu kluba začeli sodelovati tudi s člani klubov, ki so se ukvarjali s sorodnimi športi, kot sta aikido in budokai, P. Miklič pa je začel pripravljati osnove za združevanje v zvezi borilnih veščin.
Leta 1988 je pod pokroviteljstvom RSNZ ju-jitsu sekcija TAK Olimpija organizirala 1. odprto prvenstvo Slovenije v samoobrambi in 1. Klubsko prvenstvo v ju-jitsu.
EKIPNO smo dosegli 1. mesto v samoobrambnih tehnikah in 4. mesto v borbah.
POSAMEZNO v borbah pa:
- super lahka: 1. mesto Čelik;
- lahka: 2. mesto Petrovčič;
- srednja: 3. mesto Bečirović;
- supertežka: 1. mesto Gostojić.
O rezultatih tekmovanja je pisal M. Skumavc v dnevniku Delo, 22.5.1988. Za najpopolnejšega borca prireditve je bil ocenjen Janez Vidmar. Izdelane so bile tudi Propozicije tekmovanja v samoobrambnih tehnikah in borbah.
Leta 1989 pa je Koprski klub borilnih veščin 13. maj v telovadnici OŠ Anton Ukmar v Žusterni organiziral 2. odprto republiško prvenstvo v samoobrambnih tehnikah in bojih, na katerem je sodelovalo kar 15 ekip.
EKIPNO v borbah 2. mesto.
POSAMEZNO v borbah:
- srednja: 2. mesto Gantar;
- poltežka: 1. mesto Jazbec;
- supertežka: 1. mesto Gostojić.
Za tehnično najpopolnejšega borca so na koncu tekmovanja razglasili domačina Romana Starmana, ki je vse svoje tekmece že v prvih rundah s tehnično brezhibnimi tehnikami prisilil k vdaji. O rezultatih iz tekmovanja je pisal I. U. v dnevniku Delo dne 22.5.1989.
V obdobju 1991-1994 zaradi dviga stroškov vadbe ju-jitsa ni bilo več možno trenirati v prostorih TAK-a. Iskanje novih prostorov za trening ni bilo uspešno, zato je članstvo sekcije močno upadlo. Treningi 11 starejših in 20 mladih članov so v slabih pogojih potekali na pomožnih blazinah v Hali Tivoli (pod vodstvom P. Mikliča in M. Gostojića), na OŠ M. Vrhovnik (M. Gostojić) in v RSNZ RS (Šešerko). Zaradi nesporazumov med TAK-om in sekcijo samo je del članov začel trenirati po drugih klubih, del pa je leta 1992 ustanovil Športno društvo ju-jitsu (ŠDJJ). Predsednik društva, glavni trener ter velik ljubitelj borilnih veščin M. Gostojić je kljub slabemu finančnemu stanju društva in nenehnim težavam v zvezi s pomanjkanjem vadbenega prostora še naprej pripravljal tekmovalno skupino in sodeloval - tekmovanja in izmenjava treningov s sorodnimi klubi, predvsem s ŠD NINJA Črnomelj z Mirkom Berkopcem in Ju-jitsu klub Maribor s Karlijem Kelcem. V Črnomlju junija 1993 se izvedemo prvo neuradno tekmovanje.
Med letoma 1995-1999 se je v Sloveniji začela reorganizacija športa: v Ljubljani je bila ustanovljena Športna zveza Ljubljane, 1995 pa sta bili ustanovljeni tudi Ju-jitsu zveza Slovenije (JZSS), katere pobudnik in soustanovitelj je bil tudi M. Gostojić, in ŠDJJ OLIMPIJA. V JJZS je takrat delovalo 15 klubov, ki so s svojimi člani doma in na tujem dosegali vrhunske rezultate, npr. prvo mesto v duo sistemu (dnevnik Delo, 11.12.1995). Tekmovalci so tekmovali po pravilih JJZS in Mednarodne federacije ju-jitsu (IJJF).
ŠDJJ je leta 1997 s sprejemom Pogodbe o ustanovitvi ZTAK in Statuta ZTAK ponovno postal del ZTAK.
Tekmovalci ŠDJJ Olimpija so na državnih prvenstvih (borbe, člani) dosegli več vrhunskih rezultatov:
EKIPNO:
- l. 1994: 4. mesto;
- l. 1995: 6. mesto;
- l. 1996: 5. mesto.
POSAMIČNO:
- l. 1995 (Gornji grad): v kat. do 72 kg, 3. mesto;
v kat. do 82 kg, 1. in 2. mesto;
v kat nad 92 kg, 3. mesto;
- l. 1996 (Maribor): v kat. do 82 kg, 1. mesto in 4. mesto;
v kat. nad 92 kg, 4. mesto;
- l. 1997 (Lj-Tacen): v kat. do 85 kg, 6.-7. mesto Dolinar in Gliša Gostojić;
v kat. do 92 kg. 5. mesto Lević;
v kat. nad 92 kg, 3. mesto Alan;
- l. 1998 (Maribor): v kat. do 85 kg, 3. mesto Dolinar;
v kat. do 94 kg, 1. mesto Lević;
Tekmovalni uspehi na mednarodnih tekmovanjih (svetovna prvenstva) – posamezniki borbe:
- l. 1994 na 2. svetovnem prvenstvu v Bologni: 2. mesto v kat. do 82 kg (J. Trivunović);
- l. 1996 na 3. svetovnem prvenstvu v Parizu: 7. mesto kat. do 82 kg (J. Trivunović);
- l. 1998 na 4. svetovno prvenstvo v Berlinu: kandidat P. Lević je bil državni prvak SLO v kat. do 92 kg in kandidat za SP, ki pa se ga zaradi poškodbe kolena tik pred odhodom žal ni mogel udeležiti.
V obdobju 2000 do 2009 je bila zaradi hude bolezni sklepov prvega trenerja M. Gostojića dejavnost ŠDJJ Olimpija skoraj prekinjena, čeprav je v tem obdobju kljub velikim zdravstvenim težavam (noge v mavcu in longetah, hoja z berglami) treninge še vedno redno vodil. Svojo bolezen je na srečo premagal. V tem obdobju je zaradi znanih vzrokov prenehala delovati tekmovalna skupina in drastično se je zmanjšalo število najmlajših udeležencev. Zaradi tega smo začeli pospešeno obujati vse dejavnosti, predvsem pa veščino približati najmlajšim.
Obdobje 2009 do danes predstavlja za ŠDJJ OLIMPIJA praktično nov začetek: s pomočjo MOL-a smo se preselili v nove prostore - v telovadnico na OŠ BEŽIGRAD, Črtomirova 12, Ljubljana. Trenutno vlagamo največ truda v pridobivanje najmlajših udeležencev na treningih. Obudimo tudi tekmovalce tako da se udeležimo odprtega mednarodnega prvenstva Slovenija Open - Brežice cup 2009:
EKIPNO:
- Med 23 ekipami smo dosegli 18 mesto;
POSAMEZNO BORBE:
- ŽENSKE:
- v kategoriji do 55 kg, 7. mesto N.Červič;
- MOŠKI:
- v kategoriji do 69 kg, 9. mesto D. Marić;
- v kategoriji do 85 kg; 2. mesto M. Mihelčič.
ŠD JU-JITSU OLIMPIJA ima danes preko 50 članov,
- treninge vodi glavni trener Miki-Miloš Gostojić, nacionalni sodnik, mojster ju-jitsa 2. DAN, mojster karateja 1. DAN, judo 1. kyu in
- pomočnika trenerja: Nadja Červič, ju-jitsu 2. kyu, karate 1. kyu in Mohor Mihelčič, ju-jitsu 3. kyu.